Moja zgodba z rafting Bovec

Moja zgodba z rafting Bovec se je začela precej spontano. Prijatelj je predlagal vikend pobeg v naravo, jaz pa sem si predstavljala miren sprehod, kakšno kavo ob Soči in mogoče piknik. Nikakor pa nisem pričakovala, da bom čez dva dni sedela v neoprenu, čeladi in z veslom v roki, pripravljena na nekaj, kar je izgledalo precej bolj divje, kot sem si predstavljala. A ko si enkrat tam, med hribi in turkizno reko, je skoraj nemogoče reči ne.

Ko so nam vodiči razložili, kako poteka rafting Bovec, sem poskušala skriti svojo nervozo. Govorili so o tokovih, pravilnem padanju v čoln, koordinaciji in signalih. Jaz pa sem v mislih razmišljala samo o tem, kako mrzla bo voda in ali bom sploh ostala v čolnu. A že prva minuta na reki me je popolnoma presenetila. Voda je bila sicer mrzla, a tako živa, bistra in mogočna, da je strah v trenutku zamenjalo navdušenje.

Ko smo se prvič zapeljali čez brzico, sem zavpila, ne preveč graciozno, ampak iskreno. Ekipa v čolnu se je smejala, vodič pa je mirno ukazoval, kdaj in kako veslamo. Tisti občutek, ko te rečni tok dvigne, potisne naprej in se ti zdi, da si del reke, ne samo obiskovalec, je nekaj, kar težko opišeš. Takrat sem razumela, zakaj ljudje vedno znova izbirajo rafting Bovec.

Ko smo nadaljevali, sem bila že precej bolj samozavestna. Veslanje je postalo ritmično, premagovanje brzic pa skoraj užitek. In preden sem se zavedela, smo prispeli do cilja. Bila sem premočena, utrujena in nepopisno srečna.

Danes vsakomur priporočam rafting Bovec, tudi tistim, ki pravijo, da to ni zanje. Ker ni samo adrenalinski izlet. Je nekaj, kar te poveže z naravo, ljudmi okoli tebe in tudi s samim sabo. In ko enkrat doživiš energijo Soče, se tja skoraj zagotovo vrneš.

Zame bo rafting Bovec vedno spomin na dan, ko sem premagala strah in dobila mnogo več, kot sem sploh pričakovala.…