Slušni aparat je babici spremenil življenje

Ko pomislim na svojo babico, mi na pamet vedno pride tista energična ženska, ki se zelo rada pogovarja, ter je zelo vesela, ko pride kdo na obisk. A vedno ni bilo tako. Prav spomnim se tistega obdobja, ko se ji je začel slabšati sluh. Do tedaj smo se precej pogosto slišali po telefonu, kajti živeli smo kar daleč stran, ter se nismo morali tako pogosto videti. Teh klicev je bila vedno zelo vesela, a tedaj se je kar naenkrat začelo dogajati, da nas ni več tako dobro slišala. Zato se je bilo precej težko pogovarjati.

Te njene težave so prišle celo tako daleč, da smo se morali tudi pri nje skoraj da dreti, da smo se lahko pogovarjali. Takrat smo ji vsi govorili, da potrebuje slušni aparat. A tega sploh ni želela slišati. Že sam občutek, da bi morala iti na kakšen pregled, ji ni bil niti malo všeč. Zdravnikov namreč res ni preveč marala, oziroma so jo pregledi precej strašili. A z časom smo jo nato končno prepričali, da res potrebuje slušni aparat. Na srečo je tudi sama videla, da se morajo ljudje okoli nje že praktično dreti, ter da na telefonu ne sliši ničesar več. 

Tedaj smo jo pospremili na pregled sluha, ter bili na njeni strani, če bi jo zgrabila panika. Na srečo ni bilo nič narobe, ter je lahko zelo hitro pridobila svoj slušni aparat. 

Tedaj smo ji še razložili, da s tem ne bo imela skoraj nič dela. Vse kar je morala vedeti je bilo to, da se aparat ne sme zmočiti, ter da če ji bo začel popuščati, ter bo spet slišala slabše, bo morala menjati baterijo. To je bilo precej preprosto, tako da ji aparat ni delal težav. 

Življenje pa se ji je tedaj spet spremenilo na bolje. Postala je spet energična, ter spet klepetava, kot nekoč.